S I N A P S A

Simulacija je imitacija stvarnega. Naša civilizacija ima zaradi narave svojega izvirnega greha težnjo po simulaciji stvarnosti svojih prednikov. Simulacija bo prej ali slej dodelana do te mere, da obiskovalec s svojimi omejenimi čutili ne bo ločil med stvarnim in simuliranim. V similacijo se bodo obiskovalci potapljali kot turisti, ki bodo gnostično raziskovali korenine izvirnega greha. Simuliranim osebkom se bo simulirala  zavest in v simuliranem prostoru bodo bivali na način, pri katerem prav tako ne bo mogoče ločevati med stvarnim in simuliranim. Po izteku svoje življenske dobe se bo večino simulacij osebkov enostavno ustavila. Tistim, ki bodo razvili svoj simulirani duh preko okvirov trivialnega, bo dovoljen vpogled in vstop v stvarnost obiskovalcev.

To je neizbežna prihodnost, ki se je zelo verjetno nekoč že zgodila.

Žižkove enačenje racionalnih vernikov v končno (zahodna “kultura smrti”) in iracionalnih vernikov v skrajno transcendenco Boga in njegove volje (islamski in krščanski fanatizem) je zanimiv cinizem. Eni in drugi verjetno res ne zmorejo transcendence preko končnega in odgovornosti za dejanja njihove uresničitve (inkarnacije).

In ja, morda pa sem sam res vernik v neskončnokratno uresničitev abstraktne šablone misli in besede v navidezni resničnosti. Kuuuul, napišimo še nekaj kode (besed) po funkcionalnem, imperativnem, dogodkovnem, objektnem, deklarativnem in še kakšnem računalniškem programerskem zgledu. Razumel je itak ne bo nihče … še sam ne.

Pa so te le ugnali. Za hip se je zdelo, da temu nikoli ne bo tako. Starci sivijo, otroci venijo, karavana skozi čas gre naprej. Kron se kuja.  Bednež, vreden vsega spoštovanja. Eni ga sovražijo, preostali se mu uklanjajo. Točno takšnega si zaslužimo - da nas drami, da nam korak ne zastane na litoželezni poti. Heja, hoja …

Pomagati otroku v tretjem svetu, da se izobrazi, je dobro. Vendar moramo paziti, da se ne izobrazi preveč. Da mu ne zbrišemo nasmeha z ust. Srečo použijemo le, če so sestavine odmerjene s pravo mero. Žlička ali ščepec preveč, pa postane jed kisla ali pregrenka in že izgubi svoje ime - postane žalost.

Žalosten otrok je sicer še vedno lep, vsaj tako kot srečen. Da le ni otopel, da le ne čaka svoje usode, kot čaka nič na nič, da ga izpolni z ničem.

Skrivnost se poti. Voham njen smrad. Sredi zrcalne sobe sedim in prisluškujem oddaljenemu hrupu navijanja. Stegujem roke v praznino in tipljem po hladnem vonju. Ni mi žal, da sem sprejel to igro. Nikoli mi ne bo žal - pa četudi igro izgubim.

Rod za rodom podlegamo prepričanju, da obstaja človeštvo zgolj zaradi žrtev naših prednikov. Praded se zato nujno pretoči v boga. Prežema nas zavest, da imamo dolg do božanstva. Dolg se obrne proti dolžniku kot neodplačljiva večna kazen. Krščanstvo ponuja preprost izhod - upnik se iz ljubezni žrtvuje za svojega dolžnika.

Svečeniki izrabljajo ta občutek slabe vesti. Dolg do prednikov je v njihovih rokah postal greh, ki zasluži kazen. Ovca, ki trpi zaradi samega sebe, je željna razlogov. Posvetuje se s svojim pastirjem - in glej, dobi namig. Vzrok svojega trpljenja mora poiskati v sebi, v grehu, v koščku preteklosti. Svoje trpljenje mora zato razumeti kot izpolnjevanje kazni. Trpljenje si pretolmači v občutek krivde¹.

1. Ah, ta blazna in žalostna bestija človek! [↩]

Lepa Katarina v Porscheju bo spoznala, kako je, ko jo v fičku prehiti lepi Borut. Če zna prodati za bankovec, še ne pomeni, da zna prodati za glas.

Nemiren korak ožema premočeno listje. Mreža z znojem prepojenih najlonskih niti odbija vlažen hlad. Srce pomirjeno razbija v divjem hipnotičnem ritmu. Top, top, top, …

Skok preko žuborečega potočka. Top, tap, top, top, …

Marija Vera spet zvesto čaka na koncu serpentinaste gozdne poti. Dotik z roko in razumevajoč pogled. Top, top, top, …

Priklon Soncu na podstavku sredi erodiranega kraterja. Mišice se silovito zategnejo in hrustanec zaječi. Top, top, top, …

Vonj po zeleni hostiji napne nozdrvi. Top, top, top, …

Mir in tišina. Šelestenje hostije. Po telesu se splazi senca mogočnega bukovega boga. Antena, ki oglašuje osmišljanje navidezno nesmiselnega bivanja. Ah, končno spet upanje, končno spet strah, končno spet doma. Top, top, top, …

Ničesar nedemonskega v demonu šestice - tri šestice v naivnosti žarijo.

Sedem na trohnečo gmoto spominov ničesar nedemonskega v demonu enakost v različnosti značajev.

Štiri stene po duši morijo ena sama praznina ljubezni dva metulja v žrelo mesojede zapelje.

Ljubljana, 17. 08. 1989, 4:00

Predlog “Sonce je veličastno” lahko izpovem sočloveku na nešteto načinov. Tudi tako, da napišem po slovensko: “Sonce je veličastno”. Toda kaj, ko mi ta način izpovedi vedno bolj smrdi po kravjekih. Slovenščina mi postaja zatohla. Spet so prišli graditelji rešetk okoli našega sveta. Da zatolčejo že tako slabo razvit in omejen provincialni jezik, katerega pisava se je šele komaj ločila od govora in ki še vedno živi skozi množico težko povezljivih narečij. Dvojina in na kupe pregibnih oblik!? Pih, me sploh ne prevzame. Vzemi raje teh nekaj školjk in paličič in izpovej mi svoje občudovanje.

So est tramagnus!

Jokel says: Na tukaj ti ima tale pesnik nekaj za povedat …